Tehnologija sitotiska ponuja prednosti, kot so enostavnost uporabe, nizki stroški in vsestranska uporaba, zaradi česar je ključna metoda za konvencionalno tiskanje na tekstil. Glede na uporabljene stroje je v prvi vrsti razvrščen v tri vrste: ročni sitotisk, ploski sitotisk in rotacijski sitotisk.
Ročni sitotisk
Ročni sitotisk je bil zelo razširjen v dvajsetih letih prejšnjega stoletja in se pogosto uporablja še danes. Do sredine petdesetih let 20. stoletja, ko je sodobna tehnologija v proces uvedla avtomatizacijo, je bil ročni sitotisk edina razpoložljiva metoda. Komercialno ročno sitotisk se izvaja na dolgih mizah (do 60 jardov v dolžino) s proizvodno hitrostjo 50–90 jardov na uro. Obširno se uporablja tudi za tiskanje na vnaprej izrezane tkanine, kot so brisače za plažo, potiskani predpasniki, draperije in zavese za prho. Zaradi prednosti, kot so neomejena registracija barv, jasna definicija vzorca in minimalna poškodba tkanine, ostaja ročni sitotisk pomemben; še posebej je primeren za maloserijsko, večvrstno proizvodnjo in za tisk na lahke ali občutljive tkanine.
Tisk z ravnim zaslonom (samodejni sitotisk)
Ploski sitotisk, znan tudi kot avtomatski sitotisk, je doživel nadaljnji razvoj sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja. Čeprav deluje po enakem principu kot ročni sitotisk, je postopek avtomatiziran, kar ima za posledico višje hitrosti tiskanja. Tkanina se preko širokega gumijastega traku transportira do sita; ustavi se pod zaslonom za operacijo strgala, preden se premakne na naslednji okvir zaslona in doseže proizvodno hitrost približno 500 jardov na uro. Tisk z ravnim zaslonom se pogosto uporablja v azijskih državah. Njegovi stroški izdelave sitotiska so nižji od stroškov rotacijskega sitotiska in se prilagaja vzorcem z dolgimi ponovitvami. Poleg tega je zaradi podaljšanega kontaktnega časa med tkanino in zaslonom še posebej primeren za tisk na tkanine, kot je frotirno blago, kot tudi za maloserijsko, zahtevno tiskanje. V zadnjih letih je porast maloserijskih naročil privedel do naraščajočega trenda uporabe ploskega tiskanja. Poleg tega so proizvajalci opreme uvedli kombinirane tiskarske stroje, ki omogočajo hkratno ali zamenljivo uporabo rotacijskih in ravnih zaslonov, s čimer se poveča fleksibilnost proizvodnje.
Rotacijski sitotisk
Rotacijski sitotisk je trenutno najpogosteje uporabljena metoda sitotiska. Od svoje uvedbe v šestdesetih letih 20. stoletja se je hitro razvijal in predstavljal skoraj 60 % celotnega obsega tiska na tkanine – in več kot 90 % v zahodni Evropi. Je neprekinjen proces, pri katerem se tkanina prenaša na širokem gumijastem traku pod neprekinjeno vrtečimi se cilindričnimi siti; ponuja najhitrejše proizvodne hitrosti, ki presegajo 3500 jardov na uro. Postopek uporablja brezšivne, perforirane kovinske ali plastične zaslone; pri obsegu zaslona, ki presega 40 palcev, največja velikost ponovitve vzorca prav tako presega 40 palcev. Izdelani so bili tudi stroji za rotacijski sitotisk, ki lahko tiskajo več kot 20 barv. Metoda, ki jo odlikujejo visoke hitrosti tiskanja in visoka stopnja avtomatizacije, je zelo primerna za velikoserijsko proizvodnjo.